Žižmond Benjamin, rojen 04.03.1924 na Vogrskem pri Novi Gorici je:

kot komandant prvega bataljona tretje brigade 1. Divizije KNOJ, s katerim je vstopil v Celje deseta maja 1945,
 je  svoj bataljon razdelil po celotni Savinjski dolini (Žalec, Laško, šaleških in mozirskih planinah) z nalogo,
 da aretirajo sodelavce nemškega okupatorja,  varujejo koncentrancijsko taborišče v Teharjah in brez sodnih
 odločb, na ustna in pisna povelja  OZNE odločal in ukazoval svojim enotam, da vršijo množične likvidacije.

S tem je Žižmond Benjamin  storil kaznivo dejanje hudodelstva zoper človečnost po 101 členu
 in kaznivega dejanja vojnega hudodelstva po 102 členu kazenskega zakonika RS.

Žižmondov bataljon je prvomajske 1945 praznike preživel  na Sajdlovi domačiji na Gozdniku. 
 Drugega maja je Žižmond sprejel povelje iz 4 operativne, da mora njegov bataljon v revirska središča in v Celje.
  Osmega  maja je s svojim bataljonom vkorakal v Trbovlje, dva dni kasneje pa v Celje. V dogovoru z OZNO
 in pokrajinskim komitejem KP, je svoj bataljon po 12 maju 1945 razdelil na različne kraje po bližnji
 okolici Celja. Njegova enota je imela nalogo, da vrši aretacije, varuje koncentracijsko taborišče na Teharjah, 
varuje komando mesta Celje in drugo. Njegova enota je ostala v Celju in se iz Celja ni premaknila. 
 Komandant je ostal vse do konca leta 1945.  Njegova pripadnost in vodenje tega bataljona je opredeljeno
 v Monografiji tretje brigade Vojske državne varnosti (Ljubljana, 1988), katero je odobrila posebna komisija
 odbora Skupnosti borcev 3. brigade, ki jo je vodil Jože Štok – Korotan.  

Po navodilih OZNE je odrejal desetine svojih borcev za katere je vedel, da bodo vršili likvidacije na
 različnih krajih v okolici Celja.  Njegova enota je vršila likvidacije v okolici Celja. Izbirali so prizorišča,
 ki so jih spoznavali v zadnjem letu vojne, torej v času, ko je bataljon vodil prav ovadeni.  
Hudo Jamo je  spoznal  že 12. aprila 1944, ko je svojim bataljonom napadel nemško postojanko v Zg. Rečiči,
 tik ob Hudi Jami.  Za napad je izdelana tudi skica napada. 

Enota, ki jo je vodil je v svoji ustanovitvenem aktu (splošno) imela določeno, da je izvršitveni organ
 OZNE za Slovenijo. Ovadeni je dobro poznal vojaško sodstvo, saj je kot komandant bataljona imel tudi 
sodne pristojnosti (Zakon o partizanskih sodiščih), kljub temu je ovadeni razporejal svoje enote,
 ki so vršile likvidacije v širšem področju Celja, vključno z Hudo Jamo in Košnico. Zavedal se je nezakonitega,
 genocidnega delovanja svojih borcev, nič pa ni storil, da bi likvidacije preprečil v skladu z zakoni, ki so bili
 takrat že v veljavi. Vojaško sodišče v Celju je začelo z delom 12 maja 1945 leta. 

Ohranjeno je obvestilo KNOJ-a iz Nove Gorice, ki je dalo desetino borcev 16. maja 1945 na razpolago Ozni.
 Pravilno je  trditi, da je to obvestilo pomenilo, da je ta desetina na Primorskem polnila brezna, oziroma fojbe.
 Samo obvestilo, ki je bil kot obrazec, ki se je ročno dnevno dopolnjeval, govori o tem, da so večkrat izdajali
 takšna obvestila.  Tudi v Celju je bilo tako.

Ovadeni je imel poveljniški položaj, ki bi mu omogočil, da prepreči genocidne poboje več tisoč ljudi.

Pri sondiranju in odkopu grobišč je dokazano, da je njegova enota likvidirala tudi civilne prebivalce, 
med njimi tudi veliko otrok.