Dragi obiskovalci,

V veselje mi je sporočiti, da sem končal knjigo Črne bukve Gornje Radgone. Knjiga,

ki ima 562 strani, A4 format, je v biti zbornik dokumentov o delovanju UDBE za čas

med 1945 do 1950 za področje Gornje Radgone, Radencev, Apač, Benedikta,

Sv. Jurija ob Ščavnci, Cerkvenjaka in Radensburga.

V knjigi bo prvič slovenski javnosti predstavljen seznam vseh izseljenih iz Apaške doline.

PREDSTAVITEV KNJIGE BO V PONEDELJEK, 26.09.2011 OB 18 URI

V KINO DVORANI V GORNJI RADGONI.

UDBA je bila teroristična organizacija. Tako jo o tej službi zapisalo Ustavno sodiščeRS.

Odločil sem se, da tokrat objavim del dokumentov o dejavnosti te strašne organizacije,

ki je vzela v svojem času delovanja mnogo več življenj kot okupator, v katerem še

danes mnogi iščejo izgovor za svoje zločine oziroma obstoj. Dokumenti segajo v vsako

hišo, prav v vsaki hiši si je UDBA našla sodelavca ali žrtev. Upam, da bodo ta zbornik

prelistali mladi rodovi in doumeli, da prihodnost ni graditi na tradicijah NOB, OF,

da nam takratni rodovi niso zapustili nič svetega in dobrega. Zabloda je

razmišljati, da so nas osvobodili od okupatorja, mogoče so pomagali zahodnim

osvoboditeljem Evrope, toda pahnili so nas v takrat še mnogo večje zlo od

okupatorja, ki nas v mnogo čem okupira še danes – to je komunizem!

V Arhivu RS sem našel zapisnike izseljenih, ki jih je 1946 zapisala UDBA. Zapisnik je

narejen za vsako izseljeno družino posebej. Verjamem, da se je kakšen zapisnik

tudi izgubil, na primer zapisniki izseljenih iz Podgrada. Toda vseeno je to prvi seznam

vsaj večine izseljenih iz širšega območja Gornje Radgone, seznam, ki bo še dolgo

opominjal v prihodnosti, da je v tem kraju narejeni velik zločin. Seznam sem urejeval

izključno na osnovi zapisnikov UDBE, imena sem prepisoval dobesedno. Verjamem,

da jih je mnogo napisano nepravilno. Bilo bi potrebno veliko časa, da bi popravil

napake neukih pripadnikov UDBE, ki se niso potrudili niti pravilno prepisati

imen iz njihovih dokumentov, gledano s stališča zgodovine pa bi to bilo

zgodovinsko napačno. Seznam temelji samo na zapisnikih UDBE. Skoraj tri tisoč ljudi

je 13. 01.1946 odpeljano od doma, od tega je bilo 37 procentov otrok, starih eno

leto je bilo 33. Grozno! Najstarejši izseljeni domačin je bil star 101 leto.

V enem povojnem letu je v Radgoni povprečno zaprtih 200 ljudi. In ta totalitarna

vojna fašističnega komunizma se je začela umirjati komaj po letu 1951.

Samo za čas 1945 do 1950 je ohranjenih skoraj 20.000 dokumentov o delovanju UDBE za

okraj Gornje Radgone. Potrebno bo analizirati vse te dokumente, uredite

sezname žrtev, sodelavcev, krivcev in mnogo drugega. Bili bi to dolžni zaradi vseh,

ki bodo še živeli v teh krajih. Zgodovina nas mora učiti življenja, nas poučevati

kako ne smemo živeti. Na žalost Gornja Radgona svoje zgodovine nima zapisane,

tako kot je nima niti država. Napisana komunistična zgodovina nam ne prinaša

prihodnosti. Prinaša nam samo prihodnost, ki jo čutimo prav ta leta. Mnogi očitajo,

da je prav oblast po devetdesetih letih uničila Slovenijo. Mogoče imajo prav, mogoče

res ne živimo v komunističnem času, živimo pa v času, ko to državo vodijo

sinovi in vnuki komunističnih veljakov. Tega si ne znamo in nočemo priznati.

Nekaj let nazaj so sedanji vodilni v občini Gornji Radgoni predlagali, da bi v

apaški dolini slavili obletnico naselitve. Slavili bi dan, ko so se vselili na žulje ljudi

nad katerimi je bil storjen genocid, slavili bi dan, ko so zastonj dobili hiše, ki so

v svojih kleteh hranile še vso zaloge hrane do spomladi. Mnogi znajo povedati,

da je po tistem nesrečnem trinajstem januarju 1946 še mnogo časa na sušilnih

štrikih viselo enako spodnje perilo. Perilo je bilo isto, samo ljudje so bili drugi.

Se spominjate iz televizijskih ekranov velikih kolon nasilno izseljenih ljudi iz

Bosne in Hrvaške. Haaško sodišče še danes preganja komandante, ki so prisilili

ljudi, da zapustijo svoje domove. Verjamete, da je 13 januarja 1946 slika bila

drugačna? Ne, tudi te kolone so vodili »mladiči«, tudi to je bilo etično čiščenje,

tudi to je bil genocid. Na žalost bodo mnogi še vedno trdili, da so izseljeni

samo »krvavi kulturbundovci«. Samo realen in razumen pogled na seznam vseh

izseljenih v tej knjigi, ovrže takšno sprenevedanje. Bil je to genocid za katerega

je odgovorna OF in KPS.

Upam, da bo knjiga razumljena kot prispevek razumevanju tistega časa. Predvsem

pa v razmislek vsem, ki še vedno iščejo korenine razumevanje politike v tistem

vojnem in povojnem času. Teh pa je zelo veliko.

V takšni državi je upravičeno govoriti, da nas je strah prihodnosti, da nas je strah živeti.