18
Nov
2011
Recite mi predsednik Natisni
Prispeval Roman Leljak   
Petek, 18 November 2011 07:56

Dragi obiskovalci,

Z vidnim strahom te dni pregledavam časopise, gledam televizijo, ni slutiti nič dobrega.

Nevarno se mnogi naslanjalo na iztrošeno leseno polico vladanja, ki jo je dodobra nagrizel

zob časa. Iz Triglava se dnevno sliši tanek zvok zamolkega sapi podobnega vetra, ki  kot

razpet na križu, križa, vzdihuje in ve v vso svojo širino. Otopeli ljudje vse bolj

postajajo gib trenutka, grenkih misli, ki s pomočjo dolgih spodnjih ustn drgetaje in

cmokaje prosijo v rahlo klicanje: Pomagajte! Pomagajte!

Zaadnjič je oče naroda, kar predsednik mu recite, zrl v vso ljubljansko ravnino. Bil je to

dan, ko je večernja zarja že zdavnaj zatonila v svojo skrivnost, samo so zvezde trepetale

v svojem postranstvu in blagoslavljale vsakemu pogledu iz zatišja v noč prekrite zemlje.

Obraz mu je bil napet, razoranine na obrazu so se mu zatemnile. Strmel je z velikimi

očmi in momljaje umetelno ponavljal: Janša? Janša? Slutil je, da se bo načrt Jankovič

razbelil. Bogvedi, kaj se bo zgodilo. Misli so se mu zaletavale z vso močjo nesrečnih

slutenj, prosil je, sanjal, da bo zagledal rešitev, ki bo stopila v vežo in ga nagovorila

z željenimi misli.

Na moji mizi ne bodo zajemali, ne bom jim dovolil počivat na mojih žuljih, je derjavo,

sloneč na polici, sam sebi ponavljal. Ljudje so neverniki, ki bodo v božjem grobu

posebno kaznovani, ki jih bodo v peklu rezali v živo telo. Našel jih bo krvoločnik

stotnik pravice. Nekoč ne tako davno jih je že.

Vsi morajo razumeti, da bodo vsi enako nosili svojo malho in palico.

Ne, jaz jim že ne bom pekel odojka, sam pa bom pulil travo, se je, pravite mu predsednik, še enkrat ozaril.

Osedlal se je v svojega častnega konja, razumel, da samo on ima čisto pamet in zdrave

roke. Skrojil bom pravico hoditi po pravi poti, nam v zgodovini pribojevani. V slavo bom

zapisal svoje  misli, o sebi nikoli nič slabega, o sebi nikoli nobenega greha.

Recite mu predsednik, je momljal naprej. Nihče ne razume ravnanje volkov, medvedov in drugih mogočnih živali, ki so svojo košato kosmato podobo skrili za stare hraste, naravne

vdore in čakali svoj življensko prirojen čas. Ni modrosti, da bi človek od živali učil.

V tem divjem zloženem trenutku se je, predsednik mu recite, vrnil k Janši.  Le kako

je bil blizu rogovju tega jelena, ki se je dvigovalo nad zlato pšenico, pogledovalo

sem ter tja in ponovno izginjalo. Bil je to njegov sovražnik, ki je s svojo pojavo obseval

vso pokrajino.

Ne, ne in ne. Četrtega decembra bo moja volja. Jaz bom pokosil rumeno zibajoče žito,

jaz bom tisti, ki bo stal na njivi in prijazno mahal in pozdravljal v vsej svoji moči.

Tisti dan bom jaz stopal ponosno, tako kot stopa na plan velikanski jelen iz bukovja

na jutranjo jaso. Rogovje jelena bo moje rogovje.

Recite mi predsednik in vedite četrti december je moj dan. Tekla bo vaša kri.

Janša bo zmagal samo vam. Recite mi predsednik - z malo seveda.

 

 

 

 

 

Zadnjič posodobil Petek, 18 November 2011 08:09