Zgodovina tajnih služb komunistične Jugoslavije

se začne nekaj let po ustanovitvi Komunistične partije Jugoslavije 1919 leta. Člani in funkcionarji so  bili neposredno povezani in odvisni  s tedaj edino komunistično državo na  svetu  - ZSSR-u. Imena, ki so zaznamovali prve korake poznejših služb so: Simo Marković, Petko Miletić, Milan Gorkić, Mustafa Golubić, Dragiša Vasić, Blagoje Nešković, Josip Broz Tito, Ivan Stevo Krajačić, Ivo Lola Ribar, Ivan Antonov Srebrenjak, Josip Kopinić Vazduh, Zdenka i Boris Kidrič in drugi.

Potek dogodkov v  drugi  svetovni vojni narekoval je Josipu Brozu Titu potrebo  po organizacije svoje  tajne službe. Tako je 10. avgusta 1941 Tito izdal navodilo o nalogah partizanskih odredov. V njem med drugim obravnava tudi vprašanje varnosti odredov , pri čemer pravi: »Brez milosti je treba uničevati njihove agente, domače izdajalce, provokatorje, ki izdajajo fašistom najboljše naše sinove...., štabi  in komisarji morajo  budno paziti, da se v partizanske odrede ne vtihotapijo  provokatorji in ovaduhi. V primerih, da se le ti pojavijo, jih je treba takoj ustreliti in njihova imena javno objaviti.«

Hkrati so začele nastajati  razne organizacijske oblike  za izvajanje varnostne dejavnosti: partizanska straža, ljudska milica, ljudska straža. V Sloveniji pa je bila maja 1942 ustanovljena varnostno - obveščevalna služba (VOS).
Aprila 1943 leta je Tito sprejel odločitev in ločil  obveščevalne  in  kontraobveščevalne  službe.
(Metodologija delovanja takratnih tajnih služb med drugo svetovno vojno in po njej, vse do leta 1990 je najbolj konkretno prikazano v knjigi "Romana Leljaka" Sam proti njim - metodologija delovanja tajnih služb, pravilniki o delovanju tajnih služb objavljenih v tajnem zveznem uradnem listu in drugo..)

CK KP Slovenije je  prvi ustanovil  Varnostno in obveščevalno službo Osvobodilne fronte. V poročilu Titu, aprila  1942. leta  Edvard Kardelj, podpisan  z  imenom, tovariš Bevc, je napisal: »Egzekutorji, približno 50, so vsak dan na delu in so pripravljeni izvrševati vse naloge...«

13. maja 1944 je Tito odločil  ustanoviti  »Odelenje za zaštitu naroda« (OZNA). Pet dni kasneje, 18. maja, Aleksandar  Ranković v Drvarju je podpisal  Navodila o formiranju Ozne.  Pri ustanovitvi Ozne sta bila dejansko prisotna tudi  ruska obveščevalca Vladimirovič Burtakov i Vasiljevič Tiškov Timofejev. Za svojega namestnika  na čelu Ozne je Ranković  postavil Svetislava Stevanovića - Ćeću.

Ozna je imela štiri oddelke. Prvi je bil zadolžen in pristojen za obveščevalne posle, vodja tega oddelka je bil Maksimilijan Baće, imenovan  Maks in tudi  Milić. Drugi oddelek se je ukvarjal s kontraobveščevalnimi posli; na čelu tega oddelka je bil mu  Črnogorec Pavle Pekić. Tretji  oddelek se je ukvarjal z vojaškimi kontraobveščevalnimi posli, vodil je ga  general Jefto Šašić. Četrti oddelek , na čelu s Mijatom Vuletićem, je bil zadolžen za  tehniko i vezo.

Prvi načelnik Ozne za Hrvaško  je bil  Ivan Stevo Krajačić (njegov namestnik pa  Marijan Cvetković). Prvi načelniki so bili: v  Srbiji Slobodan Penezić - Krćun; v Sloveniji Ivan Maček - Matija; u Bosni in Hercegovini Uglješa Danilović; v Črni Gori Veljko Milatović; v Makedoniji Bane Andrejev.

Tito je 15. avgusta  1944. podpisal  Navodilo  o ustanovitvi  vojaške  enote  »Korpusa narodne obrane Jugoslavije (KNOJ)« kot vojaška formacija  zadolžena  za "borbu s antinarodnim ustanicima i likvidiranje antinarodnih bandi, čišćenje oslobođenih teritorija od ostataka razbijenih neprijateljskih jedinica, špijuna i diverzanata". Knoj je bil na jugoslovanski ravni podrejen direktno Titu oziroma  načelniku Jugoslovanske  Ozne Aleksandru Rankoviću. Prvi komandant  Jugoslovanskega Knoja je bil Jovo Vukotić, njegov namestnik pa Nikola Ljubičić. Prvi politkomesar Knoja je bil  Vlado Janjić in  prvi obveščevalni  oficir Mesud Hotić.

V marcu 1946. Ozna je reorganizirana v civilne i vojaške  službe. Uprava za raziskovanje in dokumentacijo (LTID) i Uprava državne varnosti (UDBA) ter Vojaško obveščevalna  služba (VOS) i Kontraobveščevalna  služba (KOS). KOS je 1955. preimenovan v  Organe varnosti (OB) Jugoslovanske narodne armade (JLA),  Udba pa je 1966. leta, po  Brijonskog plenumu v Službo državne varnosti (SDB).

Organi varnosti JLA so delovali pri Zveznem sekretariatu ljudske obrambe  (ZSLO). Organizacijska struktura »OB« je bila prilagojena organizaciji JLA. Pri armadnih oblasteh, garnizonih, polkih itn., so ustanovljene tako imenovane Kontraobveščevalne  grupe (KOG). V  Teritorialni obrambi  (TO) je delovala  tako imenovana » Bezbednost teritorijalne odbrane (BTO).« VOS je tudi podrejena  ZSLO, svojo aktivnost in delovanje pa je naslanjala na vojaške misije in diplomatskih predstavništev v tudjini.

UID, ki  je kasneje preimenovana v Službo za raziskovanje  i dokumentacijo (SID), je bil v  sestavi Zveznega  sekretariata za zunanje zadeve (SSIP).

SDV, kot  civilna kontraobveščevalna  služba je bila v  sestavi Zveznega  sekretariata za notranje zadeve (ZSNZ). Sestavljalo jih je več oddelkov.  Svojo organizacijsko mrežo pa je razvijala preko  Republiških sekretariata za notranje zadeve (RSNZ).

Zgodovinsko društvo za raziskovanje slovenske OZNE, Kapelski Vrh 100, 9252 Radenci · Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript.